Od viteza okrogle mize do varuha svetega grala
Raziščite Parzivalovo pradomovino Štajersko in odstrite skrivnosti svetega grala
PARZIVAL: ENO KLJUČNIH DEL SREDNJEVEŠKE KNJIŽEVNOSTI
V bogatem izročilu srednjeveških legend o Arturjevih vitezih okrogle mize in iskanju svetega grala po literarni vrednosti ter obsegu nedvomno izstopa epska pesnitev Parzival iz začetka 13. stoletja, ki jo je napisal bavarski viteški pesnik (Minnesänger) Wolfram von Eschenbach (okrog 1170–okrog 1220). dr. Jan Ciglenečki
Parzival je napisan v srednjevisokonemškem jeziku, sestavlja pa ga več kot 24.000 paroma rimanih verzov, prvotno namenjenih glasni recitaciji pred občinstvom.
Osrednja tematika literarnega dela je viteštvo v najširšem pomenu besede ter pot k njegovemu doseganju. V srednjem veku je namreč za ideal veljala poduhovljena viteško-dvorska fevdalna družba. Hkrati se izrisuje tudi težnja po realizaciji lastnega jaza ter po razumevanju Boga in življenja.
V viteškem romanu, ki velja za enega največjih spomenikov srednjeveške književnosti, je še posebej pomenljivo, da slovenska Štajerska nastopa kot pradomovina Parzivalovih prednikov. dr. Jan Ciglenečki.
OD VITEZA OKROGLE MIZE DO PARZIVALOVE DUHOVNE SPREOBRNITVE
Glavni junak zgodbe je mladi vitez Parzival, ki na svojih potovanjih doživlja številne vzpone in padce, a se nato od naivnega mladeniča povzpne vse do viteza Arturjeve okrogle mize.
Na svojih viteških potovanjih nekega dne prijezdi do mogočnega gradu Munsalvaesche, kjer je na veliki petek priča skrivnostnemu ritualu, povezanim s svetim gralom. Ko se Parzival naslednje jutro zbudi, najde grad opustošen in prazen. Misleč, da so gralovi vitezi odšli v boj, odjezdi za njimi, da bi jim pomagal, vendar se sledovi njihovih konj v gozdu kmalu izgubijo.
Prepuščen samemu sebi Parzival nadaljuje svojo pot. Postaja vse bolj odtujen od Boga in brez smisla tava po svetu. Odločilen preobrat na njegovi duhovni poti se zgodi v devetem spevu, ko na veliki petek naleti na puščavnika Trevrizenta, od katerega se pouči o svojem poreklu in skrivnosti svetega grala. dr. Jan Ciglenečki
PARZIVAL IN SVETI GRAL
Osrednji junak romana Parzival na poti iskanja svetega grala spoznava zakonitosti življenja in tudi, kaj sveti gral dejansko je. Po Wolfram von Eschenbachovem pojmovanju sveti gral predstavlja dragoceni kamen razsvetljenja, imenovan lapsit exillis.
Trevrizent Parzivalu razodene, da sveti gral črpa svojo moč iz nebes, od koder je enkrat letno, in sicer na veliki petek, poslana bela golobica, ki na gral položi oblat, prav to pa mu daje čudežno moč. Ena od pojavnih oblik kamna je napis. Gralov kralj je priklican oziroma imenovan prav s tem napisom. Ta klic prihaja neposredno od Boga, pri čemer napis služi kot nekakšen nosilec prenosa. Takoj, ko je zapis prebran, se sam od sebe čudežno raztopi, izgine izpred oči.
»Gospod, nekoč je živel kralj. Ime mu je bilo – in še vedno mu je – Anfortas. Tako vi kot jaz, ubogi grešnik, se ga morata usmiliti: presunljiva je njegova beda, s katero ga je nagradila njegova ošabnost. Njegova mladost in bogastvo sta ljudem in njemu samemu prinesla le nesrečo, saj je v svojem hlepenju po ljubezni zavrgel vsa nravstvena pravila. Takšno vedenje ne sodi h gralu! Ne vitezi ne oprode se tam ne smejo vdajati strastem, kajti edinole ponižnost lahko premaga napuh.«
Med pogovorom s Trevrizentom Parzival doume, da ga sovraštvo do Boga, ki ga je v tistem obdobju aktivno gojil, ne bo pripeljalo do svetega grala, saj ga kot grešnik ne more najti.
Sveti gral najditelja namreč prikliče, zato se mora najprej odreči sovraštvu do Boga in prenehati grešiti.
Z obiskom pri Trevrizentu tako Parzival dobi še eno priložnost, da se odpove grešenju ter se približa svetemu gralu.
Ključen trenutek se odvije, ko Parzival trenutnemu varuhu Grala, svojemu neznosno trpečemu stricu Anfortasu, izkaže sočutje. To ga vodi k postavitvi pravega vprašanja.
»Ujec, počemu tako trpiš?«
Ko Parzival Anfortasa odreši nepopisnih muk, postane varuh svetega Grala.
»Za vladarja ni bilo druge izbire kot ta, ki se je izpisala na gralu: Parzival. Brez odlašanja so ga razglasili za kralja in vrhovnega varuha grala.«
Bistvo svetega Grala pri Parzivalu lahko povežemo s sočutjem, z duhovnim zorenjem od naivnosti do modrosti ob trpljenju življenjskih (pre)izkušenj, hkrati pa z udejanjanjem lastnega sebstva, lastne celovitosti.
ŠTAJERSKA IN PARZIVALOVA DUHOVNA SPREOBRNITEV
Spričo osrednje vloge, ki jo ima Parzivalovo srečanje s puščavnikom Trevrizentom na njegovi duhovni poti, je še toliko bolj pomembno, da se prav v tem odlomku omenjajo historično dobro znani kraji, ki se danes nahajajo na območju slovenske Štajerske.
V dolgem pogovoru s Parzivalom se Trevrizent spominja svojih viteških potovanj, ki so ga v službi ljubezni (Minnedienst) vodila čez tri kontinente. O njegovih postankih v Aziji in Afriki ne izvemo veliko, zato pa je toliko podrobneje opisan zadnji del njegove poti. Ta je Trevrizenta vodila od Sevilje, kjer je srečal Parzivalovega očeta Gahmureta, preko morja do Ogleja.
Od tam je pot nadaljeval proti Celju, od koder je prek Rogatca pripotoval do Hajdine pri Ptuju, kjer se opis njegove poti zaključi.
Ključna odlomka iz Wolfram von Eschenbachovega epa, ki Parzivala povezujeta z našimi kraji, sta naslednja:
»In ko sem v iskanju prigod prišel do Rogatca, so se mi v bran postavili vrli slovenski možje. Iz Sevilje sem prek morskih širjav priplul do Ogleja, od tam pa sem se skozi Furlanijo odpravil proti Celju.«
»Gahmuret se je odpravil h kalifu, jaz pa sem krenil proti Rogatcu. Ko sem iz Celja prišel do tja, sem se na tri ponedeljke udeležil mnogih dvobojev, in mislim, da sem se dobro boril. Nato sem kar najurneje odjezdil v širni Gandîne, od koder izvira ime tvojega deda Gandîna in kjer so Itherja dobro poznali. Ta kraj leži ob izlivu Grajene v zlatonosno Dravo. Tam je Ither našel svojo ljubezen, in to je bila tvoja teta. Ime ji je bilo Lammîre, deželi pa pravijo Štajerska.«
Kar zadeva toponime, ki so povezani s slovensko Štajersko, lahko iz obeh navedenih odlomkov razberemo, da se med vodotoki omenjata reka Drava (Trâ) in potok Grajena (Greian), med kraji pa Celje (Zilje), Rogatec (Rôhas) in Hajdina (Gandîne). Tem geografskim oznakam lahko prištejemo še eksplicitno omembo dežele Štajerske (Stîre).
O povezavah s slovensko Štajersko pa ne pričajo le toponimi, ampak tudi lastna imena nekaterih protagonistov, ki imajo v Wolfram von Eschenbachovi pesnitvi pomembno vlogo. To sta v prvi vrsti Gandîn, Parzivalov stari oče, ki je ime dobil po kraju Gandîne (Hajdina), ter Parzivalova teta Lammîre, za katero Wolfram von Eschenbach pravi, da je bila »gospodarica Štajerske«. V tem kontekstu je treba omeniti še Itherja, znamenitega »Rdečega viteza«, ki je bil na Štajerskem, kot pripoveduje Wolfram von Eschenbach, priljubljen zaradi svoje intimne zveze z Lammîro. dr. Jan Ciglenečki
Kot izpostavlja dr. Jan Ciglenečki, v oči bode tudi ključna rodbinska in krajevna oznaka Anschouwe, s katero Wolfram von Eschenbach opisuje Parzivalove sorodnike po moški liniji. Viteze Anschouwe namreč umešča ravno v omenjene, historično dobro znane kraje na območju južne Štajerske.
PO POTEH PARZIVALA IN NJEGOVIH PREDNIKOV
Ptuj je idealna točka za začetek raziskovanja domovine Parzivalovih prednikov ter njegovih doživetij in spoznanj.
1. PTUJ
S Ptujskega gradu se pogled razteza po celotni mogočni deželi Parzivalovih prednikov. Avtor pesnitve Wolfram von Eschenbach naj bi po deželi potoval v času, ko so s Ptujskim gradom upravljali vplivni gospodje Ptujski.
2. IZLIV GRAJENE V ZLATONOSNO DRAVO
Kot je opisano v pesnitvi, se je v Wolfram von Eschenbachovem času Grajena izlivala v zlatonosno Dravo v med Minoritskim samostanom in Dravskim stolpom, v katerem se danes nahaja Miheličeva galerija.
3. HAJDINA
Parzivalov stari oče Gandîn je poimenovan po kraju Gandîne, današnji Hajdini, ki je s širšim območjem zrastla na ostalinah veličastne rimske Petovione. To potrjuje tesne vezi Parzivalovih prednikov z našim prostorom.
4. ROGATEC
V času Wolframovega potovanja po Štajerski je v Rogatcu že stal grad Gornji Rogatec, katerega razvaline so vidne še danes. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1192, verjetno pa je bil zgrajen že v 11. stoletju.
5. JAMA BELOJAČA POD BOČEM: TEZA O TREVRIZENTOVEM SAMOTIŠČU
Glede na opis vdolbine v skalnati steni, kamor je le redko posijalo sonce in skozi katero je žuborel potok, nekateri interpreti Trevrizentovo samotišče povezujejo z jamo Belojačo. Ta se nahaja pod Bočem, na območju današnje Občine Makole.
»… sled ga je vodila dalje in ga naposled pripeljala na kraj, ki mu pravijo Divji vrelec [vrelec odrešenja, Fontâne la salvâtsche]. Tam je naletel na samotarja [Trevrizenta] in ta ga je pozdravil.«
6. ADOLF HYTREK, SPIRITUAL SAMOSTANA STUDENICE
Avstrijski pisatelj Hans von Thal je leta 1914 v časniku Reichspost objavil feljton z naslovom Montsalwatch, v katerem opisuje srečanje z duhovnikom Adolfom Hytrekom (1853–1899), učenim spiritualom studeniškega samostana. Med njunim pogovorom se je izkazalo, da se duhovnik intenzivno ukvarja z raziskovanjem srednjeveške pesnitve Parzival in njenimi povezavami s historično dobro znanimi kraji na področju južne Štajerske.
7. BOČ: LEGENDA O GRALOVEM GRADU
O točni lokaciji gralovega gradu (Munsalvaesche) obstaja mnogo interpretacij. Glavna teza duhovnika studeniškega samostana Adolfa Hytreka iz konca 19. stoletja je, da se legendarni gralov grad Munsalvaesche nahaja na vrhu Boča.
8. GRAD BORL
»V skladu s svojimi upi in stremljenjem si je dal [Gahmuret] v svojo sedelno odejo vdelati podobo sidra, ukrojeno iz belega hermelinjega krzna, enaka znamenja pa je nosil tudi na ščitu in oblačilih.«
Parzivalovemu očetu Gahmuretu, svoj čas neprekosljivemu vitezu, je sidro predstavljalo simbol stanovitnosti. Glede na opis grba lahko povlečemo močne vzporednice z grbom gradu Borl (Ankenstein). Narobe obrnjeno srebrno sidro (Anker) v rdečem polju so v svojem grbu v 12. stoletju imeli borlski gospodje Draneški, po priposestvovanju Borla leta 1294 pa so ga za svojega vzeli gospodje Ptujski. Občina Cirkulane, v kateri se grad nahaja, grb s podobo narobe obrnjenega zlatega sidra na modrem ščitu uporablja še danes.
