Gaj za opraševalce na Panorami z učnim čebelnjakom s prikazom antičnega čebelarjenja
1. Ali veste, zakaj so čebele pomembne in zakaj jih je potrebno varovati?
Čebele opravljajo v naravi vlogo opraševalcev. To pomeni, da se hranijo s cvetnim prahom in nektarjem in z njima hranijo tudi svoje ličinke, pri tem pa poskrbijo za prenos peloda ali cvetnega prahu na brazdo pestiča druge rastline iste vrste in s tem omogočajo nastanek plodov oziroma semen, s katerimi se rastline razmnožujejo. Na tak način nastanejo tudi plodovi in semena pri kulturnih rastlinah, kot so jabolka, hruške, višnje, češnje, kumare in številne druge, ki so pomembni viri človeške prehrane. Ker pa čebele prenesejo v svoja bivališča več cvetnega prahu in nektarja, kot ga same potrebujejo za preživetje, lahko ljudje uporabljamo in izkoriščamo tudi njihove pridelke.
2. Ali veste, katere pridelke čebel ljudje uporabljamo in zakaj?
Najbolj znan čebelji pridelek je med, ki se uporablja kot sladilo v prehrani in zaradi protimikrobne učinkovitosti tudi kot zdravilo. Poleg medu je pomemben čebelji pridelek tudi čebelji vosek, ki se uporablja kot organsko vezivo v kozmetiki, saj daje koži mehkobo in elastičnost. Uporablja se tudi kot vezivo v nekaterih barvah in premazih, za zaščito kovin pred korozijo, kot gorivo pri izdelavi sveč in v živilski industriji. Ljudje uporabljamo tudi cvetni prah, ki ga na rastlinah naberejo čebele, matični mleček, ki ga izločajo iz svojih žlez, propolis in čebelji strup. Posebej dragocen je propolis, učinkovit naravni antibiotik, ki zavira razvoj bakterij in virusov, pospešuje celjenje ran in pomaga pri zdravljenju vnetij. Cvetni prah in matični mleček se uporabljata kot zdravili ali kot dopolnili v človeški prehrani, medtem ko se čebelji strup uporablja v kozmetični industriji kot naravno nadomestilo za botoks, v medicini pri zdravljenju sklepnih obolenj in za lajšanje zdravstvenih težav pri ljudeh, ki so alergični na čebelji pik.
3. Ali veste, kdaj se je pričelo uporabljati čebelje pridelke in gojiti čebele?
Ljudje so prepoznali koristne lastnosti čebeljih pridelkov že v kameni dobi. Analize organskih ostankov oz. lipidov na keramičnih posodah iz različnih arheoloških najdišč kažejo, da so v Evropi in na Bližnjem vzhodu verjetno intenzivno uporabljali čebelje pridelke vse od 7. tisočletja pred našim štetjem dalje, kar lahko označimo za pričetek udomačitvenega procesa čebel. Najstarejša upodobitev nabiranja medu od divjih čebel je iz jame Cueva de la Araña pri Valenciji v Španiji in sega v čas med 8.000 in 6.000 pr. n. št., prve upodobitve čebel v umetno narejenih bivališčih, pa so prikazane na egipčanskih reliefih in opisane v hieroglivnih besedilih, ki datirajo v čas med 3.100 in 2.650 pr. n. št.
Stari Egipčani so častili čebele in verjeli, da izvirajo iz solz vrhovnega boga sonca Ra, hiroglif v obliki čebele, pa je pomenil kraljestvo spodnji Egipt. Sprva so gojili čebele v panjih, narejenih iz glinenih cevi velikosti 1,2 m in premera 0,3 m. Monopol nad proizvodnjo in uporabo medu so imeli kralji in svečeniki. Vsakodnevno so med uporabljali kot sladilo, kot daritev bogovom in kot sestavino za balzamiranje, v templjih pa tudi kot sestavino pri izdelavi zdravil in parfumov. V Ebersovem papirusu o pripravi zdravil za zdravljene ran in bolezni iz 16. stol. pr. n. št., sta omenjena med in čebelji vosek v okoli 500 od skupaj 900 zdravilih.
Tudi v sočasnih visokih kulturah v Anatoliji in v minojski kulturi na Kreti, ter kasneje v antični Grčiji in v rimskem imperiju so gojili čebele. Grški filozof Hipokrates (466 – 377 pr. n. št.) je na primer priporočal uživanje medu pri vročini in zdravljenju ran, grški filozof Aristotel (384 – 322 pr. n. št.), pa je v svoji knjigi »Zgodovina živali« posvetil čebelam in čebelarstvu posebno poglavje v katerem je razložil kako se čebele obnašajo med gojenjem. Med je bil razumljen kot blagoslov bogov. Uporabljal se je predvsem kot sladilo in kot zdravilo, medtem ko je medica veljala kot pijača bogov in kraljev, ne le v Grčiji, ampak tudi v sočasnih kulturah v srednji Evropi, kar so pokazale analize vsebin velikih bronastih posod iz najbogatejših grobov takratnega časa. Ena večjih, s knežjega groba v Hochsdorfu v jugozahodni Nemčiji iz časa okoli 550 pr. n. št., je prvotno vsebovala okoli 400 litrov medice.
4. Ali veste, da so tudi na prostoru današnje Slovenije že v 5. tisočletju pr. n. št. uporabljali čebelje pridelke in za kaj so jih uporabljali?
Arheološke raziskave in znanstvene analize kažejo, da so ljudje pričeli uporabljati čebelje pridelke na prostoru današnje Slovenije najkasneje v sredini 5. tisoč. pr. n. št. oz. okoli 4500 pr. n. št., in da je bila njihova uporaba zelo raznovrstna. Analize ostankov lipidov, ki so se ohranili v stenah keramičnih posod na najdiščih Moverna vas v Beli Krajini in Ajdovska jama v Posavju kažejo, da so uporabljali čebelje produkte morda v obliki medu kot dopolnila v prehrani.
V Ločki jami pri Črnem kalu so našli človeško mandibulo v kateri je bil poškodovan zob zapolnjen s čebeljim voskom. Kost je bila datirana v čas okoli 4500 pr. n. št., kar bi lahko bili najstarejši podatki o izdelavi zobne plombe na svetu.
Tretji način uporabe čebeljega produkta je bil ugotovljen v primeru majhnih keramičnih stekleničk iz zgodnje bakrene dobe, ki so bile odkrite na najdiščih Spodnje Hoče in Zgornje Radvanje pri Mariboru ter Popava 1 v Prekmurju iz druge pol. 5. tisoč. pr. n. št. Analize treh takih stekleničk so pokazale, da je čebelji vosek ali propolis verjetno služil kot vezivo pri pripravku na osnovi belega pigmenta, belega svinca oz. ceruzita in/ali piromorfita. Gre za najstarejše podatke o uporabi čebeljega voska kot veziva v Evropi, morda v kozmetičnih izdelkih.
PRIROČNIKI IN ZLOŽENKE
Dogodki
